Novice

Gorica, prvič omenjena v antičnih virih iz leta 1001, je imela v srednjem veku lastno grofijo, ki je segala vse do Tirolske; v času habsburškega cesarstva je bila izgnansko mesto francoskih Burbonov. Nova Gorica je modernistični projekt, ki ga je zasnoval arhitekt Edvard Ravnikar, učenec Le Corbusiera. Trg Transalpina/Evropa je stičišče obeh mest in bo epicenter Evropske prestolnice kulture 2025, ki bo skrbel za prostor za razmislek o zgodovini, aktualnih dogodkih, pravicah manjšin in vrednotah Evropske skupnosti.

Leta 1947, ob koncu druge svetovne vojne, je bilo tisočletno mesto Gorica dobesedno razdeljeno na dva dela: polovica je pripadla Italiji, ki je vojno izgubila, druga polovica pa Jugoslaviji, ki je bila med zmagovalnimi državami. Hiše, ulice, dvorišča, hlevi, celo pokopališče, grob. Reka, gora, cele družine. Pariška pogodba je vse prepolovila. Mesto Nova Gorica je bilo zgrajeno po uradnih sporazumih, meja pa je dolgo časa preživela garnizirana v središču mesta. Sledila so desetletja delitev in geopolitičnih premikov: bodeča žica, oborožene straže, prehodi in tihotapljenje, spopadi, a tudi dobra volja, ki je premagovala sovraštvo in zamere, umirjala temperament in blažila globoke brazgotine, ki jih je pustila vojna. Leta so dosegla vrhunec leta 1991 z razglasitvijo neodvisnosti Slovenije od Jugoslavije in leta 2004 s „padcem“ meje in vstopom Slovenije v Evropsko unijo. Novo srečanje med sorodnimi populacijami, leta 2007 z vstopom Slovenije v Schengen, je bilo zasnovano kot praznovanje, ki so ga obeležili na Trgu Transalpinea/ Evropa, ki se nahaja natanko v središču meje med Novo Gorico in Gorico, idealnem „prizorišču“, kjer je bilo mogoče napovedati nove scenarije miru in sožitja ter spodbujati skupno identiteto kot dediščino za prihodnje generacije. Prav zato sta Nova Gorica in Gorica imenovani za evropsko prestolnico kulture za leto 2025.